Opisala bom spominsko knjigo moje sestre Urške. Še vedno jo hrani in ob njeni selitvi iz rojstnega doma se je z njo preselila tudi spominska knjiga. Ker svoje spominske knjige nisem našla, mi je sestra svojo z veseljem odstopila za čas pisanja naloge in bila pripravljena posredovati svoje spomine nanjo.
Spominsko knjigo je prejela za deseti rojstni dan. Podarila ji jo je mama. Knjiga je manjša, v velikosti 17x20 cm. Platnice so rjave barve z zlato črto. Takrat je bila navada, da je skoraj vsaka učenka na nižji stopnji osemletke imela svojo spominsko knjigo. Najprej jo je izmenjavala s sošolkami v razredu in potem s prijateljicami iz sosednjega razreda. Svoj zapis so prispevale razredničarke, kasneje sošolke v srednji šoli, nekaj sorodnikov in podpise dveh popularnih ansamblov ter pevca.
Na prvo stran spominske knjige ji je brat Andrej po naročilu s tehnično pisavo napisal naslednji tekst: »Moja knjiga prosi, da jo čista roka nosi.« Na drugem listu je mamin zapis, iz katerega je razvidno, da ji spominsko knjigo podarja za deseti rojstni dan. Mama ni bila vešča risanja, zato je svoj zapis okrasila z raznobarvnimi, poševno - vzporednimi črtami v desnem vogalu lista. Skoraj vsi zapisovalci lepih želja, napotkov za življenje ali modrih misli znanih avtorjev so pripisali kraj in datum, dodali ilustracijo in se podpisali.Razen ene izjeme so vsi zapisi na desni strani knjige na samostojnem listu. V spominski knjigi je petinštirideset zapisov, dva prazna lista in en izpadli popisan list. Ta list dokazuje, da je nekdo svoje nezadovoljstvo z izdelkom rešil tako, da je enostavno iztrgal list in verjetno napravil nov vpis.Vpisi datirajo od leta 1978 do 1995 z vmesno prekinitvijo med leti1987 do 1994. Zanimivo je dejstvo, da je bilo vpisovanje v spominsko knjigo aktualno tudi v prvih dveh letnikih srednje šole. Knjiga je zapolnjena.
Ilustracije so zelo raznolike. Večinoma so prisotne rože oziroma cvetje kot znak nečesa lepega, osrečujočega in pozitivnega. Smiselno so na tekst vezane ilustracije gozda, pokrajine in morski motiv.Vse ilustracije so originalne in le pri dveh obstaja domneva, da sta bili narisani s pripomočki (preslikava).Nekatere imajo to zanimivost, da je tekst vpisan v srce. Tehnika izvedbe tega srca je bila naslednja: iz papirja izrezano srce je bilo položeno na list v spominski knjigi. S suho barvico so bile potegnjene črte z roba izrezanega srca po listu približno centimeter do dva. Včasih so bili na robu srca drobci ošiljene barvice, ki so bili potem s prstom podrsani čez rob srca. Potem je bil srček odstranjen in na listu je ostalo belo srce in barva ob robu srca, ki je delovala tako, kot da srce žari. V srčku je bil napisan tekst ali verzi. Nekateri risarji so pri risanju ubrali svobodno pot ustvarjanja in kršili navodila likovnega učitelja, kot na primer temna obroba narisanega predmeta.
Teksti v spominski knjigi so napisani v stavku ali v verzih. So raznoliki in se ne podvajajo. Večina jih je originalnih. Za nekatere lahko trdimo, da so pogosti in se pojavljajo v drugih spominskih knjigah, kar pomeni, da so prepisani. Teksti v verzih so preprosti in nekomplicirani. Nekateri se navezujejo na obdobje odraslosti in opozarjajo na pasti življenja, drugi pa govorijo o večnem prijateljstvu in spominih. Trije zapisi vsebujejo misel znanega avtorja, ki je v oklepaju naveden. Nekaj datumov zapisov se skriva pod zgornjim, upognjenim, desnim kotom lista. Skoraj vsak zapis v tej spominski knjigi se začne: »V spomin Urški!« Napisani so vodoravno, navpično ali stopničasto. Pogosto sta črki V in S prepleteni.
Pri vseh piscih je opažen resen pristop k pisanju. Tekst je napisan brez napak, list ni popackan in večina jih je pozorna na ustrezno razporeditev teksta in ilustracije.
Sestra Urška se spominja, da so nekateri z veseljem naredili zapis v njeni spominski knjigi. Včasih je bila dogovorjena menjava ( ti meni, jaz tebi). Kakšne slabe izkušnje ni imela, da nbi kdo ne hotel sprejeti njene spominske knjige. Veselila se je zapisa sošolke, ki je bila nadarjena risarka. Čas, v katerem ji je bila spominska knjiga vrnjena, je bil različen: od nekaj dni do meseca in več. Včasih je bilo potrebno prejemnika spomniti, da ji spominske knjige še ni vrnil. Vedno se je razveselila novega zapisa in ilustracije.
Urška občasno vzame v roko spominsko knjigo in obuja spomine na osebe in njihove zapise ter se vrača v šolska ter mladostna leta. Ob tem ugotavlja, s katerimi je ohranila prijateljske stike in s katerimi se zelo redko sreča. Z nekaterimi je stik celo izgubila. Takšno je pač življenje, ostajajo pa zapisi v spominski knjigi kot spomin na mladost.
V maju 2019
Ni komentarjev:
Objavite komentar