KAJ JE VREME?
Vreme je menda najbolj postranska stvar na svetu, a hkrati tudi ena od najpomembnejših sestavin našega vsakdanjika in najpogostejša tema naših vsakdanjih pogovorov. Razlog za odpoved raznih dogodkov, revmo, slabo spanje in podobno. Pogosto rečemo, da danes pa ni nobenega vremena. Vendar je to le naša zaznava tega pojava, pa še ta se lahko zelo razlikuje od človeka do človeka. Meteorološka opredelitev vremena pa je nekoliko drugačna.
Vreme je meteorološko-klimatski izraz za stanje atmosfere, ki nastane pod vplivi vseh pomembnejših meteoroloških elementov in atmosferskih pojavov (temperatura, vlaga, zračni tlak, …). Vreme je pomemben del naravnega okolja. Neposredno ali posredno vpliva na veliko naših aktivnosti. Vreme v osnovi pomeni vse pojave, ki se dogajajo ter pojavljajo v atmosferi našega ali kakega drugega planeta. Ko ljudje uporabljamo besedo vreme, s tem običajno ne mislimo na tako obširno in široko razlago, ampak imamo v mislih bolj različne vremenske pojave, ki so lokacijsko vezani na nek kraj in za katere se zanimamo v določenem časovnem razdobju. Najbolj ga opazimo takrat, ko nas prizadenejo izjemni ali nevarni pojavi, ki lahko ogrozijo naše imetje, varnost ali celo življenja. Taki pojavi so na primer viharni veter, toča, močni nalivi, žled in poledica, pozeba. Veda, ki preučuje vremenske vzorce, je vremenoslovje oziroma meteorologija, ukvarja pa se tudi s kratkoročnim napovedovanjem vremena.
V kolikor nas zanima povprečno vreme za daljše časovno obdobje, to ni več vreme kot tako, ampak se to imenuje podnebje. S pojavi, vremenom in podnebjem se ukvarjajo meteorologi. Oni so tudi tisti, ki že dalj časa opozarjajo na podnebne spremembe – torej na velike spremembe vremena, ki jim bomo priča v prihodnosti (naraščanje morij, višje temperature, itd.). Pri nas se z vremenom ukvarja Agencija Republike Slovenije za okolje – ARSO.
Atmosfera zemlje, v kateri se pojavljajo različni pojavi, ki jih skupno imenujemo vreme, je pravzaprav velik sklenjen in povezan sistem. To pomeni, da manjše spremembe na enem delu atmosfere lahko pomenijo velike, celo gromozanske posledice na nekem drugem območju. Vse ima torej svoje posledice. To je tudi razlog, da so kratkoročne vremenske napovedi lahko netočne oziroma, da imajo meteorologi pri tovrstnih napovedih pogosto težave. Namen meteorologije, znanosti o preučevanju vremena, je zato izboljšati točnost in zanesljivost podatkov pri napovedovanju vremena.
Kot običajne pojave v zemljini atmosferi štejemo: dež, sneg, toča, veter, nevihte, sodra, itd. Ti pojavi se pojavljajo v nižjih delih atmosfere (troposfera). Na vreme in vremenske razmere vplivajo razlike v energiji, ki jo zemlja sprejema od sonca. Ker sončna svetloba na zemljo pada pod različnimi koti, to pomeni, da so različni deli našega planeta različno segreti. Zaradi tega prihaja do temperaturnih razlik, to pa povzroča globalne vetrove in posredno tudi ostale vremenske pojave. Na vreme neposredno vplivajo vlaga, temperatura, oblačnost, hitrost vetra, zračni pritisk in dviganje zraka.
Vremenoslovje (meteorologija) je pomembna znanost, ki raziskuje naravne zakonitosti ozračja. S pomočjo instrumentalnih merjenj meteoroloških elementov (temperatura, padavine, vetrovi, zračni pritisk …) je možno zasledovati zakonitosti ozračja. Te podatke, ki so osnovno gradivo meteorologiji, pa daje mreža meteoroloških postaj. Postaje so v nižinskem in višinskem področju.
Pračlovek (lovec) je vremenska dogajanja dojemal po nekaterih naravnih znakih (oblačno nebo povzroča padavine), ki si jih je razlagal po svoje. Ko je postal poljedelec, je bil vedno bolj odvisen od vremenskih dogajanj (toča, suša, dež), zato je začel naravne pojave oboževati. Iz tega obdobja segajo začetki verovanja in prerokovanja vremena, ki se je ohranilo do današnjih dni.
Prvo obširno delo o vremenu je napisal Aristotel. Rimljani so vreme pojmovali kot praktično vedo, vremenska opazovanja so opravljali tudi najvišji državniki. S propadom rimskega cesarstva je tudi meteorologija nazadovala za več stoletij. Meteorologija je bila pomembna tudi med obema vojnama. V prvi svetovni vojni so se veliko uporabljali bojni plini za to je bilo pomembno pravilno določiti smer vetra, če bi veter spremenil smer bi plin deloval po lastnih četah namesto po sovražnih, kar se je večkrat tudi zgodilo. Vremenske postaje so bile med drugo svetovno vojno nepogrešljive za načrtovanje in izvedbo vseh pomembnejših operacij na kopnem, na morju in zraku. V Sloveniji so ohranjeni najstarejši zapiski o meteoroloških opazovanjih v Slavi Vojvodine Kranjske (Valvasor, 1689), v Ljubljanski kroniki (Dolničar, 18.stoletje) in v Klimi Goriške (Muznik, konec 18.stoletja ). Najstarejša meteorološka postaja na slovenskem etničnem ozemlju je bila v Trstu (18.stol.), ki jo je ustanovilo nemško društvo.
Do druge svetovne vojne smo imeli v Sloveniji skoraj 300 meteoroloških postaj, ki pa so prenehale delovati, ko so Nemci mnogo opazovalcev odselili v Srbijo in Nemčijo. Leta 1944 je na Gorjancih začela delovati prva meteorološka postaja, ki je posredovala podatke zavezniškemu letalstvu. Po končani vojni smo v Sloveniji zgradili široko mrežo meteoroloških, vodomernih, padavinskih, lavinskih in drugih postaj.
Pogosto se ne zavedamo, kaj vse je odvisno od podnebja. Hiter razvoj tehnologije v zadnjih desetletjih je ustvaril lažen vtis, da smo si naravo podredili, v resnici pa je sodobna družba postala ranljivejša na ekstremne vremenske dogodke.
Vreme vpliva na počutje, lahko pa tudi na zdravstveno stanje. To najbolj občutimo ob vročinskih valovih in hitrih vremenskih spremembah, občutljivejše skupine ljudi pa tudi sicer.
VREME IN GORE
Temeljna značilnost vremena v gorah je njegova velika časovna in prostorska spremenljivost.
Vreme je izredno pomemben del našega vsakdanjega življenja in okolja v katerem živimo. Kljub temu, da aktivnosti na prostem načrtujemo skladno z vremensko napovedjo, nas vreme še vedno lahko preseneti. Vremenske spremembe v hribih so pogostejše, hitrejše in močnejše, kot jih doživimo v dolinah. Poleg tega v hribih zatočišča niso vedno na voljo. Poznavanje osnov vremena, spremljanje vremenske napovedi, njeno razumevanje ter upoštevanje lokalnih lastnosti vremena na nekem območju so osnova za varno obiskovanje gora. Za gornike je zato posebej pomembno in priporočljivo dodatno poznavanje vremena in njegovih pojavov, saj to znanje pomaga pri boljšem predvidevanju razmer, v nekaterih primerih lahko celo rešuje življenja.
Gorsko podnebje imajo v Sloveniji nad 1500 m visoki predeli Julijskih Alp, Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp, Pohorja, Trnovskega gozda in Snežnika ter vmesne doline in ostali nižji svet. Podnebju gorskih dolin in pod 1500 m ležečim predelom daje gorski značaj lega v bližini visokogorja, dolinam tudi pojav zelo močne temperaturne inverzije, zaradi katere imajo nekatere, npr. Mislinjska dolina, povprečne januarske temperature nižje od -3 °C. Skupna značilnost gorskega podnebja v Sloveniji je, da so povprečne temperature v najhladnejšem mesecu pod -3 °C in da so v najtoplejšem mesecu nad 10 °C. Take razmere vladajo pri nas do nadmorske višine okoli 2000 m, do koder seže tudi zgornja drevesna meja. Nad 2000 m so julijske temperature pod 10°C, zato smo gorsko podnebje najprej razdelili na dva podtipa: na podnebje nižjega in na podnebje višjega gorskega sveta. Podnebje višjega gorskega sveta je prostorsko zelo omejeno. Imajo ga Julijci med Prisojnikom, Škrlatico, Triglavom in Komno ter v okolici Jalovca, Mangarta in Kanina, Karavanke med Stolom in Vrtačo ter na Košuti in Kamniško-Savinjske Alpe v Grintovškem pogorju ter med Planjavo in Ojstrico. Glede na količino padavin in padavinski režim smo slovenski gorski svet nato razdelili na dve enoti. Gorski svet v zahodni Sloveniji ima submediteranski režim in prejme od 1600 do 3000 mm padavin letno. Visoka namočenost je posledica orografskega dodatka od zahoda in jugozahoda prihajajočih ciklonalnih padavin. Pohorje in sosednji gorski svet v severni Sloveniji ima omiljeni celinski padavinski režim in dobi letno med 1100 in 1700 mm padavin. Če hočemo razumeti vreme in podnebje v gorah, moramo prej poznati takozvane vremenske elemente: sončno obsevanje, temperaturo in vlago v zraku, zračni pritisk, vetrove, oblačnost in padavine. Opise teh dejavnikov najdemo v mnogih priročnikih in različnih strokovnih člankih, med drugimi že leta 1933 v članku dr. Oskarja Reje v reviji Življenje in svet.
V naših geografskih širinah prevladujejo višinski vetrovi zahodnih smeri, kar pomeni, da večina vremenskih sprememb prihaja k nam z jugozahoda, zahoda ali severozahoda. Z gibanjem zračnih mas prek naših krajev potujejo območja visokega zračnega pritiska – anticikloni in nizkega zračnega pritiska – cikloni, ki predstavljajo vrtince toplejše in hladnejše zračne mase. Tudi v našem delu Alp ima največji vpliv na vreme morje, ki zagotavlja sorazmerno redno dostavo vlage. Zato smo tudi Slovenci vremensko gledano primorci, saj pride nad naše kraje večina vlage iznad severnega Sredozemlja in vzhodnega dela Atlantskega oceana. Ko vlažne zračne gmote naletijo na gorsko oviro, se morajo dvigniti čez njo, pri čemer oddajo vso odvečno vlago (orografske padavine). Ni vseeno, kako zadane vlažen veter ob gorski greben, zelo pomemben je namreč kot med smerjo vetra in usmerjenostjo gorskega grebena. Največji učinek za še bolj intenzivne dodatne padavine nastopi v primeru pravega, torej 90-stopinjskega kota. Nad vzpetim svetom se poleti zrak hitreje in močneje segreva, zato nastanejo plohe in nevihte še hitreje, pa tudi padavin je več kot v okoliškem negoratem svetu.
Najbolj pogosti znanilci poslabšanja vremena so vrhovi vseh vrst, od goric, hribov pa vse do pravih gora nad gozdno mejo. Tam se namreč najprej pojavijo meglene in oblačne kape, znanilci prihoda vlažnejših zračnih mas v višjih plasteh ozračja. V Sloveniji je kar nekaj gora, katerih imena kažejo na povezavo z vremenom, a najbolj vremenska gora med vsemi je gotovo Vremščica, najvišji greben na severnem obrobju Krasa. Leži severovzhodno nad Divačo in je predzadnji tisočak na Slovenski planinski transverzali proti morju. Njen najvišji vrh, Velika Vremščica ali tudi Vrbanov vrh oziroma Gora svetega Urbana (zaščitnika pastirjev) meri le 1027 metrov. A to je dovolj visoko, da ulovi prej omenjene vlažne zračne mase. Vlaga pomaga na plan tudi tamkajšnjim številnim narcisam ali vrbanščicam oziroma urbanščicam, kakor jim pravijo domačini. Seveda se jim pridružijo še številne druge gorske rože, ki krasijo vremske pašnike, na katerih najdemo tudi precej "pijanih" dreves. A ta seveda niso povezana z vlažnimi zahodnimi do južnimi vetrovi, ki pihajo z morske strani, temveč s sunkovitostjo in močjo njihove ostre sestre burje. Vsi ti se srečujejo na tem zanimivem vremenskem temenu, enem od branilcev napredovanja sredozemskih podnebnih vplivov v notranjost naše države.
V Triglavskem narodnem parku prevladuje alpsko podnebje z mrzlimi zimami in kratkimi poletji.
Temperatura se znižuje z rastjo nadmorske višine, poseben vpliv na podnebje ima tudi različna izpostavljenost. Poglavitna razlika pa je med dolinami na zahodni strani, ki so odprte proti Sredozemlju in imajo zato blažje podnebne značilnosti, in onimi na severovzhodu, na katere vpliva ostrejše celinsko podnebje. Ta razlika se najbolj izrazi v hladnem obdobju leta.
Najvišje letne temperature v parku so julija in najnižje januarja. Le na nadmorski višini med 2000 in 2200 metri in več so najvišje avgusta oziroma najnižje februarja. Povprečne julijske temperature se gibljejo med 20 °C (Tolmin) in 5,8 °C (Kredarica), v najhladnejšem mesecu pa med 0,6 °C v januarju (Tolmin) in -8,7 °C v februarju (Kredarica).
V mrazišču na Lepi Komni nad Bohinjem je bila leta 2009 izmerjena najnižja temperatura v Sloveniji in sicer -49 °C.
Zaradi razgibanega reliefa je veliko zavetrnih dolin in kotlin, v katerih so idealne možnosti za nastanek temperaturnih obratov in jezer hladnega zraka v hladni polovici leta. V zaprtih kotlinah, od koder hladni zrak ne more nemoteno odtekati, se pogosto zadržujeta megla in nizka oblačnost ter močno zmanjšujeta trajanje sončnega obsevanja.
Bogastvo padavin. Narodni park je zelo bogat s padavinami. Letno padavinsko povprečje narašča z nadmorsko višino in povsod presega 1500 mm, na večini ozemlja pa 2000 mm in doseže najvišjo vrednost z 2934 mm (Dom na Komni).
V Triglavskem narodnem parku je na leto povprečno med 134 (Tolmin) in 175 (Kredarica) dni s padavinami, ko jih pade vsaj 0,1 mm ali več. Največ dni s padavinami je razen na Kredarici v jesenskih mesecih (september, oktober, november), najmanj pa v zimskih (december, januar, februar), poleti (junij, julij, avgust) pa jih je razen v Bovcu in na Domu na Komni več kot spomladi (marec, april, maj). Največja dnevna količina padavin nad 100 mm ni redkost, najvišja je bila doslej izmerjena v Bovcu (363 mm).
Snežna odeja. Pogostost sneženja je odvisna od temperaturnih razmer. Najmanj dni z enim oziroma več centimetrov visoko snežno odejo na leto ima v povprečju Posočje, kamor še sežejo oslabljeni vplivi morja (Tolmin 20 in Bovec 65 dni).
Precej več dni je prekrit s snegom posavski del parka (Rateče 132 in Stara Fužina 110 dni). Na Domu na Komni je že 190 dni s snežno odejo, na Kredarici pa 265. Doslej je zapadlo največ snega na Kredarici, in sicer 690 cm.
Najvišja meteorološka postaja v Sloveniji
Meteorološka postaja Kredarica je naša najvišje ležeča meteorološka postaja. Delovati je začela leta 1954. Postavljena je na nadmorski višini 2514 m. Meritve in opazovanja opravljajo poklicni meteorološki opazovalci. V preteklosti, ko še ni bilo radiosondažnih, satelitskih in radarskih meritev, je bila meteorološka postaja Kredarica zelo pomemben vir podatkov o razmerah v višjih plasteh ozračja. Še vedno je zelo pomembna za spremljanje podnebne spremenljivosti v visokogorju. V bližini meteorološke postaje je tudi Triglavski ledenik, ki se je v zadnjih desetletjih močno skrčil. Meteorološki podatki so pomembni za spremljanje krčenja ledenika. Najdebelejšo snežno odejo so izmerili 22. aprila 2001, snega je bilo kar 7 m. Visok sneg so zabeležili tudi 11. aprila 1977, ko so izmerili 6,9 m debelo snežno odejo. Največ svežega snega, kar 90 cm, so izmerili 20. februarja 1996. Najvišja temperatura je bila na Kredarici izmerjena 27. julija 1983, bilo je 21,6°C, najbolj mraz je bilo 7. januarja 1985, ohladilo se je na -28,3°C. Najtoplejši mesec je bil avgust leta 1992, s povprečno mesečno temperaturo 10,3°C, najhladnejši pa je bil februar leta 1956, ko je bila povprečna mesečna temperatura -17,2°C. Najhladnejši dan je bil 6. januar 1985, ko je bila povprečna dnevna temperatura -27,3°C, najtopleje pa je bilo 27. julija 1983, s povprečno dnevno temperaturo 17,7°C. Najbolj sončen mesec je bil maj leta 1958, ko je sonce sijalo kar 280 ur.
Na Kredarici je 12. decembra 2017 v enem dnevu nasulo 130 cm snega, kar je nov slovenski rekord. Prejšnji je bil postavljen na Komni v marcu leta 1950 in 1971, zapadlo je 125 cm snega.
NEVIHTE, STRELA
Gorsko vreme je veliko bolj spremenljivo kot dolinsko. V gorah se kopasti oblaki hitreje razvijejo, hitreje pride do plohe ali nevihte, obenem pa se oblaki hitreje razkadijo. Nevihte so posebej pogoste spomladi in jeseni, ker je sonce najmočnejše. Najpogostejše so v zgodnjih popoldanskih urah. Ob nevihti v gorah strela udari veliko bolj pogosto kot v dolini in največkrat v izpostavljene točke.
Nevihta je zelo izrazit vremenski pojav, ki se razvije v kopastem oblaku, ko ta preide v kumulonimbus. Opredeljujeta jo grom in blisk, ponavadi jo spremljajo plohe, nevihtni piš, nalivi, toča. Običajen premer nevihte je 10 do 30 km, trajajo pa uro do dve. Nastajajo v labilnem ozračju, kar pospešuje razvoj vertikalnih zračnih tokov, ko se zrak pri tleh pregreje. V nevihti nastajajo električne napetosti, ki jih čutimo kot ščemenje, lasje gredo pokonci, jeklenice začnejo brneti, ... Včasih se pojavi Elijev ogenj – majhni plamenčki na izpostavljenih konicah. Vse to so znaki, da bo strela vsak čas udarila. Ob streli se pojavi zelo močan električni tok, ki lahko doseže tudi do 100.000 A. Pri nas je največ strel v goratem in hribovitem področju, ki se vleče od zahodne meje prek južnih Julijskih Alp proti Kamniško-Savinjskim Alpam in dalje proti Pohorju. Večina udarov strele se zgodi podnevi in v poletnih mesecih.
Pred strelo se zaščitimo tako, da se umaknemo z izpostavljenih mest. Stene se ne dotikamo, kovinske stvari odložimo stran od sebe. Počepnemo in z obema rokama objamemo noge, da zmanjšamo razdaljo med posameznimi deli telesa.
Grom lahko slišimo že od daleč, in ta lahko napoveduje bližajočo se nevihto. Ker zvok potuje počasneje kot svetloba, najprej zagledamo blisk, šele nato pa slišimo njegov grom. Če sta nevihta in njen blisk oddaljena od nas en kilometer, bomo grom slišali tri sekunde pozneje, kot smo videli blisk. Tako lahko približno napovemo lokacijo nevihte in se še pravočasno umaknemo na suho, pred udarom strele pa tudi na varno mesto.
Poleg padavin so morda v gorah med turo na izpostavljenem terenu še najbolj nevarni piš vetra in udari strel. Ob nevihtnem pišu se ob padavinah pojavi tudi hiter, sunkovit in hladen veter, ki piha tudi s hitrostjo okrog 100 km/h. Ta nas seveda preseneti, saj zapiha naenkrat brez opozorilnih znakov. Za planinca je še posebej nevaren na izpostavljenih grebenih. Strela pa - že če se je samo ustrašimo, zlahka naredimo kakšen nepreviden gib, ki lahko vodi v telesne poškodbe, udar strele v človeka pa je pogosto smrten.
Za gore ne velja pregovor, da »hude nevihte ne trajajo dolgo«. Tudi na višku poletja se lahko
končajo s snegom. Pred nevihto se najbolje zaščitimo tako, da ji sploh ne dovolimo, da bi nas
ujela kje višje, ob nevihtni vremenski napovedi se izogibajmo ciljev, s katerih ni možen hiter umik na varno, še posebej pa poti z oznako zahtevna in zelo zahtevna pot, na katerih so lahko tudi kovinska varovala. Vreme ne more in ne sme biti razlog za gorske težave. V najtoplejšem delu leta so zaradi večje nestabilnosti ozračja vremenske napovedi za gorski svet manj zanesljive. Ker gre pri vremenu za kaotični sistem, atmosfera ima namreč sila »slab spomin«, lahko pripravimo natančnejše napovedi le za nekaj naslednjih dni, ko je še mogoče predvideti njegovo nepredvidljivost. Ta, pogosto nehva¬ležna naloga je delo meteorologa prognostika, ki vsakodnevno pripravlja najrazličnejše vremenske napovedi, med njimi tudi posebno za gorski svet. Pri nevihtni napovedi moramo biti pozorni na to, ali so možne le posamezne nevihte (krajevni značaj) ali pa se bodo v popoldanskem času pojavljale plohe in nevihte v splošnem. To namreč pomeni, da je verjetnost njihovega nastanka precej večja kot v prvem primeru. Spomnimo se, da se nad hribi nevihtna juha skuha še hitreje!
Nekatere večje nesreče povezane z udari strele:
Pregled smrtnih nesreč v slovenskih gorah, ki jih popisuje France Malešič v knjigi Spomin in opomin gora kaže, da so do vključno leta 2004 v v četrti skupini vzrokov najštevilčnejčih smrtnih nesreč drugi vremenski pojavi – 176 žrtev. Med njimi pa je strela povzročila kar 108 žrtev.
Najhuje leta 1741
Najbolj množična nesreča zaradi udara strele v Sloveniji se je zgodila avgusta 1741 v cerkvi svetega Donata na pobočju Donačke gore, kjer je bilo veliko romarjev, največ iz Šentvida pri Ptuju. Strela, ki je v nevihti udarila v cerkev, je povzročila pravi pokol, saj je ubila kar 59 ljudi.
Prvo znano reševalno delo vodnikov in nosačev sega v julij leta 1822, ko je strela med sestavljanjem trigonometričnega omrežja Kranjske v nevihti ubila Antona Korošca, sicer enega izmed najslavnejših bohinjskih gorskih vodnikov.
30. avgusta 1957 so na vrhu Skute našli tri mrtve planince, ki jih je zadela strela.
29. julija 1972 je bil udar strele na Malem Triglavu usoden za štiri mlade planince
Leta 2012 so se preživeli iz skupine mladih Dobravcev, v katero je konec julija 1972 na Malem Triglavu večkrat udarila strela, po štirih desetletjih prvič zbrali in se poklonili spominu na umrle prijatelje iz otroštva, kar je zabeležil Simon Šubic v Gorenjskem glasu.
Spregledali opozorila
»Bili smo še zelo mladi in ta nesreča je bila za nas hud šok. Pustila nam je globoke rane in travme, s katerimi smo se vsak po svoje spopadali. Kako težka je bila za nas izguba prijateljev, na Malem Triglavu sta umrla tudi moja najboljša prijatelja, pove že dejstvo, da se o tem dogodku vseh štirideset let med seboj nismo pogovarjali. Jaz o tem nisem spregovoril niti s svojo sestro Slavico, ki je bila prav tako z nami na Triglavu,« pripoveduje danes 53-letni Darko Vidic. Prav on je po štiridesetih letih začutil potrebo in dolžnost, da se preživeli Dobravci in ožji sorodniki umrlih na okroglo obletnico hude nesreče skupaj poklonijo umrlim na njihovih grobovih na pokopališču na Srednji Dobravi ter vendarle tudi med seboj spregovorijo o poteku nesrečnega dogodka in občutkih, ki jih še danes ob tem doživljajo. »Prišla nas je večina še živečih, le eden pa tudi sedaj še ni zmogel storiti tega koraka. Po položitvi cvetja na grobovih umrlih prijateljev smo se usedli h kavici in se začeli pogovarjati. Šele sedaj smo ugotovili, da je strela udarila v vseh deset in da smo tedaj vsi za nekaj časa padli v nezavest,« je pojasnil Vidic, ki razmišlja tudi o tem, da bi zgodbo o njihovi nesreči ohranil v trajnem spominu - v poduk in opozorilo, kako nevarni so udari strele v gorah.
Mladi Dobravci so se na Triglav odpravili dan pred nesrečo. Z vlakom so se pripeljali do Jesenic, nato z avtobusom do Mojstrane, od koder jih je še prvi dan pot peljala do Aljaževega doma v Vratih. Od tam so se čez Prag odpravili do Kredarice, kjer so prespali, in se v soboto zgodaj zjutraj povzpeli na vrh Triglava. »Vreme je bilo za obisk gora tisti dan kar dobro, šele kasneje pa smo spoznali, da povsem nesprejemljivo za visokogorje. Še danes me muči, zakaj smo spregledali opozorila. Po nesreči sem namreč slišal, da nam je menda vremenar na Kredarici vzpon odsvetoval. Sam sem tudi že na poti proti vrhu čutil statično elektriko v ozračju. Ne vem, bili smo mladi, očitno se nismo dovolj zavedali, kaj nas lahko doleti. V tistih časih se na nevarnost strele v gorah niti ni toliko opozarjalo, kot se danes,« pravi Vidic.
Nevihta prišla nenadoma
Na vrhu Triglava se je tega jutra nabralo okoli trideset planincev. Ko se je vreme nenadoma začelo kvariti, so se vsi začeli hitro vračati. »V skupini, s katero smo se vračali tudi mi, je bilo po mojem spominu okrog štirinajst planincev, ena skupina pa je bila že nekoliko pred nami. Med potjo proti Malemu Triglavu nas je zajela nevihta. Vreme se je spremenilo v hipu. V petih, največ desetih minutah se je stemnilo, pojavila se je megla, začela je padati sodra. Ko smo bili na grebenu Malega Triglava, se je začelo še bliskati. Ena od strel, prišla je z vrha Triglava, je udarila tudi v našo skupino. Kasneje sem izvedel, da je bilo udarov strele še več, zase vem, da me je oplazila dvakrat. Morda hujših telesnih poškodb nisem imel tudi zato, ker sem bil najmanjši in sem bil tedaj tudi na najnižji točki med obema grebenoma. Ko smo se prebudili iz nezavesti, smo začeli klicati drug drugega. Vseh nam ni uspelo priklicati; umrli so trije, ki so v skupini hodili pred mano, in eden za mano, obležalo pa jih je še več …,« se spominja Vidic.
Štirje iz skupine, med njimi tudi Vidic, so nato zmogli še toliko moči, da so odhiteli po pomoč v Dom na Kredarici. »Nihče se sploh ne spomni, kako smo prispeli do Kredarice, kjer še niso vedeli, kaj se je zgodilo. Tudi ko smo jim hiteli dopovedovat, nam sprva sploh niso mogli verjeti. Ko so spoznali, da govorimo povsem resno, so sprožili reševanje. Na srečo je bilo v bližini tudi nekaj gorskih reševalcev, ki so takoj odhiteli proti Malemu Triglavu,« je Vidic končal pripoved o dnevu, ki ga je zaznamoval za vse življenje. In druge preživele.
Kljub stiskam in travmam, ki so se zarezale v duše preživelih najstnikov, strokovne pomoči ni prejel nihče. »Takrat takšne pomoči, kot jo poznamo danes, še niso prakticirali,« razlaga sogovornik. Vsak se je torej moral s svojimi strahovi spopasti po svoje. Vidic se je med drugim po tragičnem pohodu na Triglav bolestno bal strel. »Ko je treskalo, sem se skrival v hiši, zapiral okna, spuščal rolete. Dokler se nisem pri petnajstih letih odločil, da imam tega dovolj. Ko se je bližala nova nevihta, sem jo pričakal pod kozolcem sredi polja. Ker se mi ni nič zgodilo, mi je uspelo strah premagati,« pripoveduje. Z nekaterimi stiskami se, tako kot najbrž tudi drugi preživeli pohodniki, spopada še danes.
USODEN VZPON NA TRIGLAV
Življenjska pot takrat najvišjega Slovenca Ludvika Bunderle se je nepričakovano končala 10. avgusta 1978. Na zjutraj še lep poletni dan se je s skupino prijateljev odpravil na naš najvišji vrh Triglav, kjer se je zgodaj popoldne nenadoma razbesnela nevihta. Okrog 14. ure je na Malem Triglavu, kakšnih trideset metrov pod vrhom, udarila v kolono planincev, večina so bili policisti (takrat še miličniki), kjer je najkrajšo potegnil prav najvišji med njimi, ki ga strela zadela v glavo. V nesreči sta bila poškodovana še planinka in njen 15-letni sin, ki so ju prenesli do doma na Kredarici in naslednji dan prepeljali v jeseniško bolnišnico, a sta jo odnesla brez resnejših posledic. Na dan, ko se je to zgodilo, so Jeseničani igrali tekmo v Mojstrani, na kateri bi moral nastopiti tudi junak te zgodbe. Prijatelj Božič se dogodka spominja takole: "Takrat so počile tri strele. Še zdaj se spomnim, da sem pogledal v zrak in si rekel: 'Porkaduš, spet bo dež in bomo igrali po mokrem.' Kot se je pozneje izkazalo, je prav ena od tistih treh strel zadela Ludvika. Da je nekoga pod Triglavom zadela strela, smo izvedeli že med tekmo, kmalu po njej pa tudi, za koga gre, saj je to sporočil eden od policistov, ki so bili z njim. Njegovo truplo so s helikopterjem prepeljali v jeseniško bolnišnico, sprva pa imeli obilo težav, da so ga prenesli do mesta, kjer so ga lahko naložili na helikopter. Ludvik ni bil le visok, ampak tudi težek, imel je okrog 140 kilogramov. Jaz in njegovo dekle sva nato odšla na Jesenice, kjer se je na truplu lepo videlo, kje ga je strela presekala,". V časopisnih izrezkih iz tistega časa je sicer zapisano, da so reševalci njegovo truplo prenesli v dolino Krme. Košarkar, ki je v svoji karieri branil barve Jesenic, Olimpije in Slovana, sicer pa je bil doma iz Zgornjih Gorij pri Bledu, s svojimi 214 centimetri ni bil le najvišji slovenski košarkar, ampak tudi najvišji Slovenec. Veljal je za velikega dobrodušneža in šaljivca, svojo življenjsko pot pa je žal končal precej prezgodaj. Leta 1978 ga je na Malem Triglavu ubila strela.
Podatki gorskih reševalnih služb kažejo, da strela v evropskih gorah povzroči od 0,7 do 1,5 odstotka vseh smrtnih žrtev gorskih nesreč. V slovenskih gorah je bilo do leta 2000 zabeleženih 1226 nesreč s 1401 smrtno žrtvijo. V dveh odstotkih teh nesreč je prišlo do udara strele, zaradi katere je umrlo 39 ljudi.
O preprečevanju in oskrbi poškodb ob streli govori tudi članek dr. Iztoka Tomazina v Planinskem vestniku julija 2006:
Strela predstavlja nevarnost med aktivnostmi v naravi, še posebej za gornike in pohodnike v večini območij z zmernim in tropskim podnebjem. Zaradi posledic udara strele na svetu po ocenah umre okrog 1000 ljudi na leto, vendar pa se kar okrog 70 odstotkov udarov v človeka ne konča s smrtjo. Večina smrtnih primerov je posledica takojšnje odpovedi delovanja srca in ožilja ter dihal – kardio-respiratorne odpovedi. V nasprotju z visokonapetostnimi električnimi vodi ob udaru strele pride do zelo kratkotrajnega impulza zelo močnega električnega toka.
Mehanizmi poškodb so zato lahko različni:
- direktni udar strele v človeka, do katerega običajno pride na prostem, je pogosto smrten.
- pogosteje se tokovi razširijo in udarijo v žrtev z drevesa ali kakega drugega objekta ali celo z druge osebe, ki stoji v bližini – stranski udar.
- do kontaktnih poškodb pride, kadar se oseba dotika objekta ali predmeta, v katerega je udarila strela direktno ali v obliki stranskih tokov. Primer so jeklenice ali lestve na planinskih poteh (feratah).
- zemeljski tokovi: ko strela udari v tla, se tok razprši. Če se dotikamo tal na dveh od izvora toka različno oddaljenih točkah, pride do razlike v napetosti in med točkama lahko steče tok skozi telo.
- tope poškodbe lahko nastanejo zaradi udarnega vala ob streli ali zaradi mišičnih krčev, povzročenih z električnim tokom. Gorniki lahko po udaru strele tudi izgubijo ravnotežje in padejo med hojo ali plezanjem ter se posledično poškodujejo zaradi padca.
Miti in neresnice o streli – ni res da:
- se je nevarno dotikati žrtve udara strele,
- strela nikoli ne udari na isto mesto dvakrat,
- strela vedno udari v najvišji objekt.
Pregovori o nevihti:
- rdeča zora – mokra gora
- ob nevihti se hrasta, smreke in vrbe boj, pa raje pod bukvijo in lipo postoj
- hude nevihte ne trajajo dolgo
SNEG
Sneg je padavina, ki nastaja pri kondenzaciji vodne pare v atmosferi pri temperaturi zraka pod 0 stopinj Celzija. Pri počasni kondenzaciji nastajajo bolj ali manj pravilno oblikovani, enostavni ali sestavljeni ledeni kristalčki. Osnovna oblika ledenega kristala je, kljub številnim oblikam v katere se združuje, vedno samo šesterokotna. Če se med padanjem ledeni kristalčki med seboj spoje, nastajajo snežinke.
Sneženje je izviren vremenski pojav, saj se skoraj vse padavine začnejo kot drobne snežinke. Čim nižje so temprerature, tem manjše so snežinke. Od temperature je odvisna tudi gostota novega snega. Bolj kot je mrzlo, bolj je sneg redek in lahek in obratno.
Poimenovanje snega
Razpoznati moramo različne vrste snega, ki ga ločujemo po starosti. Nov sneg je lahko pršič (suh, nesprijet sneg), puhec (posebno lahek pršič, ki nastane ob hudem mrazu), ledene iglice (t. i. diamantni prah) in južen (vlažen, nesprijet). Star je preobražen sneg, na katerega so že delovali toplota, mraz, dež ali veter. Tu razlikujemo napihan (ali nabit, sprijet sneg, ki je delo vetra in tvori klože, opasti), sren (skorja snega, ki se ne predira pod težo človeka), srenec (star, debelozrnat, uležan sneg), (skorjasti) požled in globinski srež (ledeni kristali, poznan tudi kot plovni ali tekoči sneg), ledeniški firn in led.
Obširno obrazložitev izrazov za sneg najdemo v delu Ljudmile Bokal z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša: Izrazi za sneg in smuči v slovenski smučarski terminologiji, kjer navaja, da je številnost izrazov za predmetnost določenega področja premosorazmerna s
pogostostjo pojavljanja pojma v stvarnosti. Čim bolj je neki pojav zasidran v stvarnosti, tem več izrazov zanj obstaja. To leksikološko pravilo je mogoče povezati s splošnimi dejstvi iz razvoja smučarstva na Slovenskem.
Izraz sneg se je v slovenskih slovarjih pojavil že v 16. stoletju. Zapisal ga je Megiser, v 18. stoletju pa Pohlin. Beseda je bila torej nepogrešljiva že ob začetkih slovenskega knjižnega jezika, sicer ne bi bila zajeta v prvih slovarjih, v katerih je zapisana slovenščina. Maks Pleteršnik ima v svojem Nemško-slovenskem slovarju iz leta 1894/95, ki velja za najbolj popoln popis izrazja slovenskega jezika ob koncu 19. stoletja, v katerem so dokumentirani tudi viri za izraze, iz besedne družine sneg naslednje izraze: snég, snégast, snegúlja, snežák, snéžec, snéžek, snéžen, snežén, snežénka, snéžič, snežína, snežínka, snežíšče, snežíti, snéžnat, snežníca, snežník, snežnína, snežnják, snežnobél, vsega 20 izrazov. Slovar slovenskega knjižnega jezika pa zajema vsega 25 izrazov.
Pri poimenovanju snega ne moremo mimo dela Rudolfa Badjure Smuška terminologija. Svojo prvo zbirko smuške terminologije je priobčil pisatelj v dveh podlistkih Slovenskega naroda leta 1914 dne 6. in 7. februarja, torej v času, ko je bilo smučanje šele v začetni dobi svojega razvoja.Po nadaljnjem zbiranju je izšla njegova pomnožena zbirka smuških terminov v listu »Šport v zimski sezoni 1920-21«; ponatis teh objav je bila 1. izdaja Smuške terminologije.Dopolnjena izdaja pa je izšla 1932.
Badjurovo razpravljanje o izrazih za sneg s terenskimi podatki o rabi besede izhaja iz narečne podlage. Badjura je vrste snega opisoval tudi v delu Smučar (1924). V razdelku Sneg razkriva njegovo veliko kvalitativno pestrost: »Med snegom in snegom je velik razloček. 100 sort ga je!« Našteva izraze pršíč, prášnik, sréž, ívje, pŕh ali popŕh, srén, júžen, ojúžen, odjúžen snég, móker, otájan sneg, uležán, kompákten, stár sneg, súhi, osreníca ali osrénjen, osreníčast,skórjast, požléd, zastrúgi, obléčen snég, cél snég.
Terminološki slovar Sneg in plazovi avtorja Pavla Šegule (1995) prav tako prinaša množico novih terminoloških zvez: nakódrani snég, púhasti snég.
In ne nazadnje umetni sneg. Umetni sneg je bil prvotno izraz za sneg, izdelan s posebnimi napravami (prvič leta 1950 brata Tropeano v ZDA). Kasneje so z dogovorom na strokovnem srečanju izraz umetni sneg zamenjali z izrazom kompaktni sneg. Umetni sneg ni izdelan iz umetnih primesi, kemikalij, temveč je narejen s pripravami, ki imajo posebne šobe, z mešanico vode in zraka pod visokim ali nizkim tlakom. Izraz umetni sneg bi namreč lahko kdo razumel, da je skrajno škodljiv okolju in naravi.
Preobrazba snega
Sesedanje snega je mehanski pojav, ki poteka zaradi sile teže, obenem pa se v snežni odeji spreminjajo tudi oblike snežink. Posamezna snežinka postaja vse bolj okrogla, prostornina se zmanjša in višina snežne odeje se zniža – sneg se seseda in zgosti. Voda, ki zmrzne pa poveže posamezna zrna v sren. Srenjenje in zrnjenje sta odvisna od tempreature. Višja kot je temperatura, hitreje poteka proces preobrazbe.
Različno gostoto posameznih snežnih vrst lahko razberemo tudi iz specifične gostote. En kubični meter tehta približno:
Novi sneg:
- puhasti sneg.............................................................10-30kg
- suh zapadni sneg(pršič)...........................................30-60kg
- moker zapadni sneg(lepkasti sneg).........................60-150kg
- srhli, rahlo seseden sneg........................................ 150-300kg
Stari sneg:
- zbiti sneg srednje gostote...................................100-200kg
- od vetra stisnjen sneg.........................................150-300kg
- plovni sneg, uležan.............................................200-300kg
- star zrnat sneg.....................................................200-500kg
- srenec..................................................................400-600kg
- moker star sneg...................................................600-800kg
- ledeniški led........................................................800-920kg
Plazovi
Plazove delimo po stanju snega in snežne odeje: plazovi suhega nesprijetega snega, plazovi mokrega nesprijetega snega, plazovi suhega kložastega snega, plazovi mokrega kložastega snega. Podatki o teži snega pa že sami kažejo kakšne so lahko posledice za zasutega v plazu.
V gorah tudi med sneženjem pogosto piha. Takrat nastajajo vejavica, zameti in klože. Vejavica ali živi sneg rečemo snegu, ki ga veter vrtinči po zraku v snežne zastave. Ko ta sneg, ki ga veter nosi s sabo pade na tla, nastanejo na mestih, kjer se veter upočasni, zameti. Lahko so manjši za kakšnimi skalami ali večji tik pod grebeni, ki jim rečemo opasti. Na zavetrnih straneh nastajajo klože.
Klože
Kloža je z vetrom nanešen sneg. Nastane med sneženjem (če piha veter) ali ob močnem vetru – vejavici, ko veter prenaša sneg z enega mesta na drugo. Klože so lahko narejene na trdi podlagi, njen sneg ni sprijet s podlago in večinoma se odpeljejo po pobočju že ob majhni obremenitvi.
Kloža (zamet) je lahko majhna, prisotna le na delu grape (pobočja) ali pa zajema večje področje. Manjša je večkrat še bolj nevarna in zahrbtna, saj nas preseneti ali pa si rečemo, samo tole kložico prečkam, pa sem čez. Ta pa se spremeni v večji plaz, ki nas lahko pokoplje pod sabo.
Poznamo dve vrsti klož: mehko in trdo kložo. Zračni tok na zavetrni strani izgubi moč in se vrtinči, na grebenih se delajo opasti, pod njimi pa odlaga snežinke in tam nastanejo mehke klože. Mehke klože nastajajo tudi v grapah in povsod za robovi, kjer se veter vrtinči in odlaga snežinke. Močan veter na privetrni strani pa nabija snežinke v pobočje, kjer nastajajo trde klože. Trda je sestavljena iz skorje, ki ne drži naše teže, pod njo pa je mehak nepredelan sneg. Plaz se sproži že ob nizki obremenitvi. Na zgornji meji plazu se pojavi izrazita napoka, nato se odpelje cela kloža oz. pobočje. Najprej drsi enotno, nato pa se zaradi terena razlomi. Od daleč je plaz videti precej nedolžno, vendar so sile velike, hitrost plazu pa hitro naraste na 60 ali celo do 100 km/h. Zaustavitev s cepinom je možna le ob takojšnji reakciji, če gre za majhno, tanjšo kložo, pri večjih plazovih, ko drsi celo pobočje pa je to praktično nemogoče.
Snežni plazovi so povzročili največ smrtnih žrtev
Pregled smrtnih nesreč v slovenskih gorah, ki jih popisuje France Malešič v knjigi Spomin in opomin gora kaže, da so do vključno leta 2004 v tretji skupini glavnih vzrokov plazovi in padavine – 295 žrtev. Od tega so plazovi vzeli 212 življenj. Mednje niso štete žrtve v časih vojne.
Pregled smrtno ponesrečenih v slovenskih gorah v prvi svetovni vojni pa kaže, da je od skupno 1400 žrtev je bil kar za 1327 usoden snežni plaz. Med največje nesreče štejemo:
- 24. decembra 1915 v plazu umrlo 58 avstrijskih vojakov nad dolino Lepene
- 25. Februarja 1916 v plazu pod Krnom umrlo 80 Madžarov
- 8. Marca 1916 je na na Vršiču plaz pokopal 110 ruskih ujetnikov
- Pozimi 1915-1916 plaz izpod Mojstrovke zasul 170 Rusov in 40 Avstrijcev
- 12. Marca 1916 ogromen plaz zasul rusko taborišče na Vršiču, kjer je umrlo preko 300 ruskih ujetnikov in preko 10 stražarjev
V Ruski kapelici pod Vršičem je omenjenih okrog 400 žrtev plazov. Spominski park Mali Tamar v Krnici 182 ujetnikov in 80 vojakov. Ustno izročilo domačinov Kranjske Gore govori o 600 žrtvah na Vršiču. V Bovcu govore o skupno 700 do 800 žrtvah plazov. Po avstrijskih podatkih je njihova 10. Armada, ki se je borila na Bovškem zaradi snežnih plazov v hudi zimi 1915-1916 izgubila 600 mož. K temu dodamo še 13 žrtev snežnega plazu v drugi svetovni vojni.
Na božični večer 1915 je v plazu, ki se je zrušil nad dolino Lepene, umrlo 58 avstrijskih vojakov, 40 pa jih je bilo laže ali huje poškodovanih in nekateri so zaradi posledic pozneje umrli. V dolini Lepene je pokopanih kar 300 avstrijskih vojakov, umrlih v plazovih med prvo svetovno vojno. Le dan kasneje 1915 je v plazu na položajih nad planino Duplje pod Krnom umrlo osem avstro-ogrskih vojakov (večinoma Slovencev).
Ruske ujetnike, ki so v zimi leta 1916 za avstrijske potrebe na soški fronti med 1. svetovno vojno v skrajnih razmerah gradili cesto čez Vršič, je po močnem sneženju zasul snežni plaz izpod Mojstrovke. Kakšno opustošenje je plaz povzročil, so ugotovili šele spomladi, ko se je sneg začel taliti. Pod seboj je pokopal okrog 300 ruskih ujetnikov in sedem avstrijskih stražarjev, a natančno število žrtev še vedno ni znano. To je bila tudi največja gorska nesreča v naših krajih. Nanjo spominja Ruska kapelica, ki so jo postavili preživeli ujetniki.
Nekaj večjih ali odmevnih nesreč zaradi plazov izven vojnih časov:
Na velikonočni ponedeljek, 29. marca 1937, so plazovi s severne stene Storžiča zasuli skupino smučarjev, Tržičanov, ki so se udeležili smučarskega tekmovanja. Umrlo jih je devet, nekaterim pa je plaz prizanesel.
Leta 1952 je močan plaz med spravljanjem lesa pod Ponščico zasul tri rateške kmete (Petra Beneta, Janeza Petriča in Janeza Kavalarja). Istega leta je snežni plaz na vzhodnem robu Velike planine zasul hišo in tri domače.
Med 3. in 5. majem 1952 se je zaradi neizkušenosti in izčrpanosti v neurju in snegu v Dibonovi smeri v severni steni Špika smrtno ponesrečilo pet članov alpinističnega odseka Slovenska Bistrica (Franc Karner, Hinko Moraus, Jože Uršič, Milan Uršič, Ivan Uršič).
Pod steno Mojstrovke je 24. marca 1968 pod severno steno Mojstrovke plaz zasul šest od osmih smučarjev, ki so bili namenjeni od Vršiča prek Vratc in čez Sleme proti Tamarju. V plazu so umrli Andrej Noč, Alojz Gajšek, Rafko Zupan in Janez Robič. Peto smučarko Ino Vrhovnik in šestega nepoškodovanega sta rešila dva nezasuta smučarja.11. januarja 1977 je bil plaz z Begunjščice usoden za štiri dijake in dva profesorja, ki so se z Zelenice kljub slabemu vremenu in nevarnosti plazov v skupini 28 dijakov in treh učiteljev odločili za sestop na Ljubelj. Zadnjega so iz snežne gmote izkopali šele četrti dan iskanja. Plaz na Zelenici je bil smrtonosen tudi za dva graničarja 12. decembra 1962, ki sta bila v skupini vojakov, ki je bila v slabem vremenu na obhodu državne meje.
Na božični predvečer decembra 1995 sta odšla v gore vrhunska alpinista Stane Belak - Šrauf in Jasna Bratanič − in se nista nikoli vrnila. Našli so ju šele maja naslednje leto, pod Malo Mojstrovko, pod seboj ju je pokopal snežni plaz.
Viri:
- Agencija Republike Slovenije za okolje ARSO
- Triglavski narodni park TNP: internetna stran
- AO Rašica: Alpipriročnik - Osnove vremena v gorskem svetu
- Darko Ogrin: članek v Geografski vestnik št.68
- Dr. Oskar Reja: članek v Življenje in svet, 27. Avgust 1933
- Miha Pavšek: Vremenska kuhinja visoke planinske sezone (GEA avgust 2011)
- Veronika Hladnik: Nevihte - ne povzročata preglavic le grom in blisk (PV, 5/2017)
- Iztok Tomazin: Preprečevanje in oskrba poškodb (PV, 7/2006)
- Simon Šubic: članek Gorenjski glas, 8.8.2012
- Ljudmila Bokal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša: Izrazi za sneg in smuči v slovenski smučarski terminologiji
- Rudolf Badjura: Smuška terminologija (1921)
- Pavle Šegula: Sneg in plazovi (1995)
- France Malešič: Spomin in opomin gora (2005)
Ni komentarjev:
Objavite komentar