Veliko sneženje 1952

Stoletni sneg 13.-15. februarja 1952 v Sloveniji

Kako sem doživel zastoj vlaka med Verdom in Štampetovim mostom (Janez Mihevc)

Vestnik, glasilo slovenskih železničarjev, je februarja 1952 v 2. številki objavil sledeče:

»Kakor je po vsej Sloveniji snežilo 13., 14. in 15. februarja in nasulo naše kraje z visokim snegom, v alpskih predelih celo 2,5 m visoko, tako ni bilo že sto let. Naši republiki je ta snežni naval prizadejal velikansko materialno škodo in zahteval tudi človeške žrtve. Kako je ta vremenska sprememba ob koncu letošnje zime zajela katastrofalni obseg, se je odkrivalo šele, ko so bile vzpostavljene prometne zveze in so prihajale vesti iz najbolj prizadetih krajev na Tolminskem, Idriji in dalje iz doline Trente. Škode, ki so že sedaj velikanske in se z vsakim dnem javljajo nove in večje, bo mogoče oceniti šele, ko bo sneg skopnel, po dosedanjih poročilih pa presegajo že več milijard dinarjev.«

V tistem času sem bil dijak 4. letnika Srednje gozdarske šole v Ljubljani, kamor sem se vsak dan vozil z vlakom iz Logatca.
V zimskih dneh, zlasti ko so zapadle večje količine snega, so bile parne lokomotive še posebej obremenjene, saj so morale pred sabo plužiti velike količine snega. Tega leta je bila zima še posebej snežena. Spominjam se sredine februarja, ko je neprestano obilno snežilo tri dni. 14. februarja 1952 sem se z vlakom vračal iz Ljubljane v Logatec. Snežna odeja je bila visoka že preko 150 cm. Vlak je vse od začetka poti pa do Verda vozil zelo počasi in z velikim naporom, dokler ni tik pred Štampetovim mostom iztiril zaradi prevelike gmote južnega snega.
Potniki smo nemočni obtičali v vlaku brez hrane in vode. Temperatura se je strmo spuščala in premraženi smo čakali na pomoč. Šele naslednji dan opoldne je ta prispela z Vrhnike, pomagali so vojaki in okoliški prebivalci. S skupnimi močmi so pričeli odmetavati s snegom zasute vagone, pri tem sta pomagali tudi dve parni lokomotivi. Reševalci so po nekaj urah aktivnega dela onemogli in skupaj z nami čakali na popoldanski vlak, ki nas je odpeljal nazaj v Borovnico.
Debela snežna odeja je popolnoma ohromila železniški promet, enosmerno povezavo z Ljubljano so uspeli urediti šele po treh dneh s pomočjo parnega orala iz Niša.
Takrat je bila celotna Slovenija ohromljena, kar je onemogočilo dostavo hrane, zlasti na Idrijskem in Tolminskem. Dostava je bila mogoča samo z letali, ki so hrano odvrgla v paketih.
Teden, ki je sledil, sem preživel pri prijatelju v Dolu pri Borovnici. Lotila se me je gripa, ki je trajala cel teden. Ko sem se po enem tednu vrnil v Ljubljano, sem izvedel, da so bili vsi moji sošolci mobilizirani za kidanje snega na železniški postaji v Ljubljani, sneg pa so z vlakom vozili v Zalog.
Zaradi vseh okoliščin, od bolezni, lakote, nizkih temperatur in dolgega čakanja na pomoč, se mi je dogodek vtisnil v spomin, ki mi ga prikliče vsako obilno sneženje, ki zajame Logatec in okolico, med drugim tudi zadnji vihar v letošnjem decembru.

Ni komentarjev: